POSLOVODNI IN STROKOVNI ORGAN

Dr. Primož Repar (direktor)

 

SVET INŠTITUTA:

Dr. Gašper Pirc (sekretar)

Dr. Cvetka Tóth (predstavnica sodelavcev) (1948 - 2020)

In memoriam – dr. Cvetka Hedžet Tóth (1948–2020)

V ponedeljek 14. 12. 2020 me je – tako kot številne druge kolege in kolegice, še posebej znotraj filozofskega in nasploh razumniškega občestva – pretresla novica, da se je nenadoma končalo tuzemsko življenje slovenske filozofinje, ene najvidnejših predavateljic ter izredno dejavne filozofinje naše sodobnosti, do nedavnega redne profesorice in dolgoletne vzgojiteljice novih filozofskih generacij, zlasti pri izročilno osrednjih filozofskih predmetih ontologija in metafizika.

Prav ti predmeti so mi kot nadobudnemu študentu ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja poleg lastnih filozofskih strasti nudili bistven orientir pri študiju filozofije, ki je bil tako pri meni kot pri profesorici, ki me je vanj uvajala, temeljno in temeljito bivanjsko ter s tem tudi ključno osebnostno naravnan.

Profesor Tóthova, kot smo jo klicali študenti, je od vsega začetka imela izjemno tenkočuten ter obenem zavezujoč odnos do svojih študentov. S svojimi predavanji nas ni le vpeljevala v temeljni študij filozofije, temveč nas je napeljevala na filozofijo v celostnem duhu. Bila je ena najbolj strastnih, včasih tudi glasnih predavateljic, z izrazito suvereno osebno značajsko držo, ki je bila izklesana od samih njenih študijskih začetkov ter tako rekoč injicirana z uporništvom ter študentsko revolucijo leta 1968. Ta uporniški duh, tako neobhoden resničnemu filozofu, ki mora v filozofiranju izhajati iz lastne subjektivnosti, jo je globoko označeval, in tega duha je širila ter spodbujala ves čas tudi pri študentih. Upravičeno, saj je sama najgloblje pričevala o njem s svojim delovanjem in skrbnim negovanjem čuječega duha uporništva vse do prezgodnje smrti. Pri spodbujanju študentov je bila spričo korenite pristnosti svojega duha pogosto tudi protislovna, a temeljito dialektična na orbiti osebnostne drže med neposrednim zaščitniškim starševstvom in hkrati sokratsko razprtostjo.

Tu obstaja mnogo anekdot, ki jih poznamo študenti in študentke številnih generacij ne le študija filozofije, temveč tudi drugih študijev in fakultet, kjer je rada poučevala filozofijo kot izbirni predmet, s čimer je kazala svoj odnos do filozofije, ki ji je pomenila mnogo več kot stroka – celovito življenjsko naziranje, ki ga je vredno prenašati kot smernico slehernemu človeku, da bi postal sam sebi filozof. Omenil bom dve, da pokažem tudi na njeno hudomušnost oziroma občutek za humor kot komunikacijsko sredstvo. Spomnim se, ko je enkrat dejala, da je včasih bolje odigrati partijo taroka čez noč, kot prebirati zapiske za izpit, saj nas tarok, ki nas uči misliti, lahko bolje vpelje v filozofsko miselnost kot pa pridno učenje brez pameti; brez zadrege nas je kdaj znala tudi ošvrkniti v smislu, pazite, kako izbirate življenjske partnerje, saj boste z njimi morali živeti, morda celo vse življenje. V kontekstu določenega predavanja je to izzvenelo obenem duhovito, vendar nikakor moralistično, ampak nasprotno, kot poudarjanje bistvene odgovornosti pri temeljnih življenjskih odločitvah. To, da se je znala tudi tako neposredno izraziti, čeprav je bila v resnici mnogokrat v ozadju na delu določena eksistencialna dialektika, ni bilo vsem po volji. Po drugi strani njena strast do političnega in obenem značajska premočrtnost v času tektonskih sprememb, ko so se mnogi obračali po vetru, tistim, ki so bili ideološko obremenjeni, ni bila všeč in so se nad tem znali tudi spotakniti.

Cvetka Tóth ni imela lahkega vstopa v najvišji akademski svet; še konec osemdesetih let ni bilo samoumevno, da si si kot ženska v njem izborila prostor, in ga tudi ohranjala v vsej njegovi avtonomnosti. Toda ta boj, ki je bil pri njej povsem brezkompromisen, a obenem iskreno ljubeč, je sčasoma obrodil svoje sadove. Kompromisov s sabo Tóthova res ni delala in v tem je bila zgled nam, mladim ljudem. Mladi ljudje namreč hitro prepoznajo človeško hipokrizijo oziroma neskladje med besedami in dejanji. Ves čas nas je – tudi kasneje, ko smo tako ali drugače začeli izgrajevati svoje poklice – spodbujala, da to nekoruptivno držo ohranjamo skozi življenje. V tem je bila njena drža kljub gorečemu ateizmu, vendar obenem brezpogojni zavezanosti univerzalni ter hkrati konkretni, posamični etičnosti, temeljno evangelijska ter dialoška. Tóthova je bila tako vse življenje borka za socializem, a obenem za svetovno in solidarnostno etiko, za stvaren, ploden, pluralistično odprt dialog med verujočimi in neverujočimi. V starem in novem sistemu je ohranjala svojo razdaljo do izključevalnih ideologij in spoštovala drugače misleče navkljub morebitnemu nestrinjanju.

Zaradi takšne drže je imela v politično pregretih časih po osamosvojitvi tudi probleme. Sam sem bil priča nekemu ekscesnemu dogodku, ko je šlo za poskus, da bi ji odvzeli predavateljski položaj na oddelku. Tam se je operiralo z več za lase privlečenimi argumenti. Nastopili so nekateri ’politično nestrpno’ usmerjeni študentje, večinoma prvega letnika, ki so govorili neumnosti, ki verjetno niso zrasle na njihovem zelniku. Na koncu je svojo kolegico odlično podprl akademik Kajetan Gantar. Ker se na omenjene nesmiselne obtožbe ni oglasil nihče od študentov, sem se oglasil sam in jih zanikal.

Cvetka Tóth do takrat kljub plodnemu akademskemu objavljanju še ni izdala nobene monografije. To je bil eden od poglavitnih očitkov; toda že prav kmalu je izšla njena odlična študija Adorna, v naslednjih letih in desetletjih pa je v zakladnico slovenske filozofije prispevala dragocene in prav posebne študijske monografije, ki jih brez nje ne bi bilo. Hočem povedati, da ji takšno spletkarjenje ni prišlo do živega, nasprotno, še utrdilo jo je v njeni dejavnosti.

Moram povedati, da so bili njeni predmeti edini, pri katerih sem kaj slišal o Soerenu Kierkegaardu. Sam sem se z njim srečal že dokaj zgodaj, v srednji šoli, ko sem bral Kocbekov esej o njem. Kmalu me je njegova misel tako nagovorila, da sem se ji življenjsko zavezal ter se odločil za študij filozofije. Drugo je tudi Kocbekova vselej oporečniška oziroma uporniška pot, ki ji je Tóthova sledila, s Kocbekovo družino pa je med drugim imela, vsaj posredno, družinske vezi, zaradi te povezave in njene pokončnosti pa tudi določene težave v enoumju.

Tako ni naključje, da sem pri prof. Tóthovi delal diplomo, kasneje pa še doktorat. Njena priljubljena misleca, ob katerih se je izgrajevala tako po svoji filozofski konstituciji kot iz zavzetosti za metafizično globino, sta bila Adorno in Tillich. Blizu ji je bil tudi eksistencializem kakega Sartra, še posebej kot akterki študentske revolucije leta 1968, ko je začenjala s študijem, zelo jo je nagovoril Jaspers itd. V posebno čast mi je, da sem bil njen prvi doktorant in da sem lahko pod njenim mentorstvom kot prvi v Sloveniji doktoriral iz Kierkegaarda. Prav Cvetka Tóth me je k temu najbolj spodbudila. Skozi pogovore z njo sem spoznal, da je moja odgovornost iti pri študiju filozofije do konca pa tudi institucionalno do najvišje stopnje izobrazbe. Sama tudi nikoli ni skrivala, da je takoj in brez omahovanja podprla nastanek revije Apokalipsa in zanjo napisala priporočila, ko jih je ta potrebovala. Tako je vselej podprla iniciative svojih študentov tako v času študija kot kasneje.

Kolegica Cvetka Tóth je bila dejavna sodelavka revije in založbe Apokalipsa, po ustanovitvi Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard pa tudi članica vodstvenega organa sveta inštituta ter dejavna članica personalistične sekcije. Vselej se je rada udeležila in tvorno sodelovala na simpozijih, konferencah, predavanjih ter drugih dogodkih ene ali druge organizacije. V zadnjih letih se je veselila tudi nekega dogodka znotraj mednarodnih konferenc o Kierkegaardu, ki je prinesel nekaj inovativnega v filozofski pogovor, namreč omizij-kvizov s kierkegaardovsko oziroma sokratsko navdihnjenim naslovom In vino veritas. Na prvem takem kvizu, kjer se ocenjuje najboljšega govorca, je prejela zlato odličje, na zadnjem v začetku septembra letos pa srebrno v mednarodni konkurenci. To je bil izjemen dogodek že v času letošnje korona krize, a ko je še bilo mogoče previdno druženje. Udeležila se je tudi družabnega srečanja po končanem večdnevnem dogodku na našem sedežu in delila z nami svoje veselje nad tako živeto in kljub težki situaciji prešerno filozofiranje, polno upanja in zaupanja v človečnost in medčloveško solidarnost sredi zloveščih družbenih procesov razčlovečevanja. Želela je nekaj svojega prispevati k moji temi o družabnosti, o kateri pišem knjigo, a jo je smrt pri tem žal prehitela.

Na zadnji konferenci v Cankarjevem domu me je dobesedno pretreslo, ko me je Cvetka naenkrat začela tikati. Med seboj sva namreč kljub vseživljenjski povezavi, izjemni medsebojni bližini vzdrževala določeno spoštljivo razdaljo, katere izraz je bil vikanje. Naenkrat pa je v to varno območje direktno preskočil duh personalizma z nagovorom na »Ti«!

Iz naših vsakoletnih srečevanj je nastala prava tovarišija, in kljub temu, da dr. Cvetka H. Tóth ni več fizično med nami, njen duh prostosti in uporništva pa še naprej veje in bo tudi v prihodnje navzoč na naših srečanjih. Tu ji bomo posvetili, kot tudi sicer drugim dragim pokojnim, posebno pozornost. Tako menim sam, pa tudi številne moje kolegice in kolegi doma in po svetu. Njena duhovna dediščina bo živela naprej preko našega udejstvovanja, ki pa seveda ni samoumevno in ga je treba ves čas skrbno gojiti.

Ob tej priložnosti izrekam vsem žalujočim iskreno sožalje v osebnem imenu ter v imenu sodelavcev Društva Apokalipsa in Kierkegaardovega inštituta v Ljubljani.

- dr. Primož Repar

 

Dr. Janez Vodičar (predstavnik sodelavcev)

Zoran Triglav (predstavnik ustanovitelja)

 

Mednarodni posvetovalni odbor:

Christine Anne Habbard

(France, - Kierkegaard scholar, University of Lille, moral and political philosophy)
Robert Alistair Hannay

(Norway- Kierkegaard scholar, University of Oslo, philosophy)
Abrahim H. Khan

(Canada - Convener, Kierkegaard Circle, Trinity College, Univ. of Toronto, philosophy and religionswissenshaft)
Gordon Marino

( USA- Curator, Hongs Kierkegaard Library, St. Olaf College, philosophy)
Andras Nagy

( Hungary - Founder, Kierkegaard Cabinet, Budapest University, theater and aesthetics)
Pia
Søltoft

(Denmark - Director, Kierkegaard Research Centre, Copenhagen University, theology )
Maria Zubrycka

(Ukraine- Vice-rector, Ivan Franko University, comparative literature)

 

Mednarodni svet raziskovalcev:

Mladen Dolar, Tomaš Halik, Martin Beck Matuštik,Žarko Paić, Beata Tomka, Edvard Kovač, Andrina Tonkli Komel, Darko Štrajn, Tine Hribar, Marko Uršič, Janez Vodičar, Jakub Marek, Roman Králik, Søren Landkildehus, Andrej Ule, Michal Valčo

 

Svetovalni svet za kulturo in izobraževanje:

Humberto Ortega Villaseňor, Mitja Rotovnik, Primož Čučnik, Tone Škrjanec, Aleksander Peršolja, Maja Vidmar, Jette Ostan Vejrup