POVZETKI
8. Mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka
Paula Arizpe (MEH)
Budizem: Nora modrost
Spiritualnost se povezuje z RESNICO in DOBRIM ter tudi s tem kako si jih predstavlja človeški um. Zahodni in vzhodni domet resnice in dobrega sta različna – tako tvorita iskani rezultat sreče.
Prispevek analizira gnoseološki pristop budistične poti k spiritualnosti in primerja noetične parametre, kjer ležita tako koncepcija budizma kot tudi krščanstva.
Zahodno poznavanje budizma ni sistematično: s prispevkom želi razkriti osnovne koncepte, ki omogočajo primerjavo med gnoseološkim in psihološkim spletom, kot so trikaya, prvinska nedolžnost, večnost, igriva phaenomena in predanost.
Pri analizi ne nameravam zanemariti preprostih in naivnih načinov širjenja budistične tradicije po svetu, ki jih razumem kot del globoke čistosti tradicije.
Prispevek zaključuje kot most med obema tradicijama in upam, da je koristen za obe poti.
Jan Ciglenečki (SLO), Nina Petek (SLO)
O sanjalcih praznine v himalajskih puščavah
Prispevek predstavi filozofske temelje praznine (skrt. śūnyatā), središčnega koncepta budizma mahāyāna, in njegove izkustvene vidike skozi prizmo dveh meditacijskih praksah v tradiciji tibetanskega budističnega puščavništva v predelu indijske Himalaje, tj. prakso mahāmudrā (skrt.; tib. phyag rgya chen po) in jogo sanj (skrt. svapnadarśana, tib. rmi lam rnal 'byor). V prvem delu osvetli filozofijo praznine, kot je predstavljena v najzgodnejših besedilih budizma mahāyāna. V drugem delu predstavi vlogo meditacije v budističnem puščavništvu, v tretjem pa dve meditacijski praksi, ki temeljita na teoretskih vidikih praznine. Prek neprestanega preiskovanja uma v praksi mahāmudrā puščavnik, tj. jogi (skrt. yogī, tib. rnal 'byor pa) doseže uvid v resnično naravo svojega uma in celotnega pojavnega sveta. Vse misli, zaznave in distinkcije (kot so denimo subjekt-objekt, sebstvo-drugi, saṃsāra-nirvāṇa) prepozna kot iluzorne umske stvaritve, ki naposled poniknejo v praznini, ta uvid pa um preobraža v spontani, prost tok misli in vodi do nedualnega zavedanja, prek katerega jogi postane osvobojen vseh omejitev konceptualnih, diskurizvnih mentalnih struktur in običajnega zaznavanja sveta. Druga meditacijska praksa, joga sanj, vzpodbudi subtilno aktivnost uma v procesu sanjanja, ki omogoča nadzor nad lastnimi sanjami in preiskovanje njihove vsebine. Jogi v sanjah motri vznikanje in minevanje sanjskih podob ter tako prepoznava njihovo iluzorno naravo. S prakso sanjanja tako premosti substancialno in dualistično pojmovanje realnosti, kar ga vodi do razumevanja resnične narave sveta in objektov v njem – ti so nestalni, preminevajoči in prazni, kot podobe iz sanj. Obe praksi, mahāmudrā in joga sanj, sta pomembni soteriološki tehniki v budistični tradiciji in odslikavata kompleksne dimenzije nauka o praznini.
Thomas Diesner (NEM)
Polno in prazno pisanje. Nekaj refleksij o filozofski dikciji
Naš odnos do sveta, naše mesto v svetu je naloga v govoru, jeziku, simbolu. Wittgenstein v svojem Tractatusu vidno izraža: »Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta«. Jezik kot zapor, omejitev ali možnost svobode? Kako se želimo soočiti s to nalogo?
Obstaja pot, katere se loteva psihoanaliza. Glede na Lacana obstaja polno govorjenje in prazno govorjenje, podobno po poti azijskih filozofij, kot na primer Ch'an budizem ali daoizem, kjer presenetljivo najdemo podobno razločnico med ''živimi besedami'' (活句) in ''mrtvimi besedami'' (死句). Tako za Lacana, kot tudi za Yuanwuja Keqina (圓悟克勤), je resničen in živ govor edini način, da subjekt odpravi samozablode.
Kaj vse to pomeni za filozofijo? Ali lahko filozof zavzame položaj znanja, kritike, morda skušnjave (Nietzsche), ironije (Kierkegaard)? Je tudi to vprašanje ali/ali?
Jelena Djurić (SRB)
Skrivanje v trpljenju: človeško stanje in upanje
Kierkegaard in Dostojevski sta misleca, ki se ukvarjata s skupnim, skorajda vseprisotnim človeškim stanjem – trpljenjem. Ljudje trpljenje povezujejo z različnimi vzroki, ključni koncepti pa so najpogosteje nevidni, čeprav posredno izhajajo iz prevladujočega pogleda na svet. Sodobnost, s svojimi potrošniškimi vrednotami, skuša na vsak način izključiti trpljenje. V nasprotju s tem pristopom, obstoj v trpljenju razkriva skriti arhetip božanskega. Ta božanska, božja sled vzpostavlja zahtevo po transformaciji človeške šibkosti in neumnosti v moč ter modrost.
Eva Ďurková (SK)
Kaj nam lahko drama Gabriela Marcela pove o ideji »Covid lockdown je težaven za vse«
Dramsko delo Gabriela Marcela predstavlja vstop v uspešno avtentičnost intimnih človeških odnosov. Pričujoči prispevek na te odnose gleda kot ideološko in religiozno svobodne, izgrajene na izključno epistemoloških principih, ki temeljijo na sprejemanju drugosti, pri čemer liki vseskozi izražajo sistematično odprtost kot korak za boljše razumevanje njihovih vsakodnevnih pogovorov. Prispevek želi normalnost tovrstnih odnosov prikazati kot osnovo in tako predlagati, da so ti odnosi nedotakljivi s strani splošnih, negativnih psiholoških posledic covid lockdowna – predlagam, da je ideja, v luči covid-19, da so ''lockdowni težavni za vse'', neprimerna in neobčutljiva do tistih za katere covid zaprtje pomeni globoke in resne težave.
Abrahim H. Khan (KAN)
Kierkegaard in Chan budizem v dialogu s sklicevanjem na upaya/fangbian shangiao
Kako bi lahko Kierkegaarda postavili v dialog s Chanom, kitajsko različico budizma, na Japonskem bolje poznano kot Zen?
Kierkegaardov namen, izražen v njegovih pisanjih, je obravnavan v kontekstu vplivnega kitajskega besedila, Platform Sutra of the Sixth Patriarch – zapis o učenjih Hui-Nenga v sedmem stoletju južne Kitajske. Hui-Neng velja za temeljno osebnost v zgodovini budizma; neokrnjen je prišel do nenadnega prebujenja in tako postal deželni učitelj, katerega je peti patriarh določil za šestega. S prispevkom želim osvetliti zamisel o pedagoško-retorični strategiji, poznani kot upaya v sanskrtu in fangbian shanqiao na Kitajskem, ki jo lahko prevajamo kot ''uporabna sredstva''. Kierkegaardov namen približevanja komunikacijskemu slogu Hui-Nenga je predlagan kot zmožnost odprtja za medkulturno filozofijo religijskega dialoga.
Ciril Klajnšček (SLO)
Levo in desno od res-ničnosti
V svojem prispevku izpostavljam popolno preživetost in neproduktivnost delitve politike na levo in desno. Tradicionalni kriteriji delitve na levo in desno so glede na osrednji »nič sveta« in glede na aktualno, ljudem odtujeno, pozunanjeno strukturo sveta, drugotnega pomena. Problem ni delitev resnice na levo in desno, ampak dejanska delitev res-ničnosti sveta na (tehnični) zunaj in (brezdušni) znotraj. Med osebno notranjostjo in tehnično ustrojeno zunanjostjo, na račun tehnike izgubljamo duha, ki je pogoj razumevanja in tkanja skupnega sveta.
Peter Kondrla (SK)
Družbeni obstoj brez biti
Covid pandemija je prinesla veliko izkušenj. Izkusili smo predanost in pripravljenost pomagati, izkusili smo strah, zavračanje in sovraštvo. V prispevku obravnavam ideje francoskega filozofa J. L. Nancyija, ki govori o nedelujoči skupnosti. Ukvarja se z vprašanjem obstoja družbenega telesa – družba, ki pa nima skupne biti. Ni skupnega občutka za obstoj ali skupne cilje. Preko specifičnih primerov pandemije želimo prikazati kako se obstoj brez manifestacije kaže v naši trenutni prisotnosti.
Jasna Koteska (MK)
Medlo in polovično pri Dostojevskemu ter Kierkegaardu
Prispevek preučuje status medlih, polovičnih posameznikov v delih Dostojevskega in Kierkegaarda ter se sprašuje po najvišjem dobrem. Razkriva ugotovitve o naravi dobrega v delih Dostojevskega (Idiot), Kierkegaarda v širšem kontekstu družbe ter posamičnika.
Olga Markič (SLO)
Budizem in svobodna volja
Kakšen je odnos med budizmom, ali bolje med budističnimi tradicijami, in svobodno voljo? Do pred kratkim to vprašanje ni zbujalo posebne pozornosti. Gowans (2017) to pripisuje predvsem temu, da je bila budistična filozofska analiza osredotočena predvsem na soteriološki moment, t. j. na tisto, kar pripomore k razsvetljenju. A na vprašanje svobodne volje lahko pogledamo tudi z budistične perspektive. Repetti (2017) tako podpira stališče o budistični svobodni volji, pri čemer se nanaša na veščine samoregulacije, ki jih pridobimo z meditacijo (npr. mentalni nadzor). To po njegovem spodkopava trdi determinizem, najmočnejše skeptično stališče do svobodne volje. V prispevku bom obravnavala budistično doktrino o ‘dveh resnicah’, poslednji in konvencionalni resnici. Konvencionalno lahko govorimo o celotah - osebnostih, toda glede na poslednjo resnico, v okviru redukcionizma Abhidarme, obstajajo zgolj deterministični atomistični psihofiziološki delci. Spraševala se bom, na kakšen način je šibkejša oblika svobodne volje kompatibilna s tako doktrino in poskušala pokazati, kako nam lahko pomaga bolje razumeti problem svobodne volje znotraj zahodne filozofije.
Anastasia Maslova (RUS)
Psihološka imaginacija kot intuicija s sklicevanjem na delo Dostojevskega
V prispevku obravnavam idejo psihološke imaginacije kot kognitivne funkcije pri Dostojevskem, medtem ko ustvarja like za delo Bratje Karamazovi. V tem smislu gre za neke vrste intuicijo, ki jo raziskujemo skozi lečo vzročne teorije nuklearnosti. Po tej teoriji ima človeška psiha osnovno strukturo, ki pomaga razložiti kako Dostojevski v romanu upodablja frustracije likov. Ta struktura je, glede na ruske psihologe, sestavljena iz treh jedrskih vplivov: apatičnega, turobnega in zaskrbljujočega. Človeška čustva in vzorci obnašanja so povezani z enim od treh. Takšna korelacija je zelo podobna korelaciji življenjskega pogleda glede na tri eksistencialne sfere Kierkegaarda, ali pa Heideggrove tri načine reprezentiranja resničnosti z namenom pojasnjevanja biti v svetu. Skratka, prispevek usmerja pozornost na zapletenost delovanja človeške psihe z vidika ruskega pisca v 19. stoletju in vlogo imaginacije pri oblikovanju človeškega obstoja, bivanja. V tem smislu se lahko prispevek tematsko ujema tudi s sodobnimi perspektivami psihiatrije in psihologije.
Humberto Ortega-Villaseñor (MEH)
Enakovredna pot do popolne uresničitve obstoja
Zapuščina evropskih mojstrov, kot sta Soeren Kierkegaard (1813-1855) in Fyodor M. Dostojevski (1821-1881), je velika in ganljiva. Oba sta se podala na potovanje, ki ju je v 19. stoletju popeljalo v njun jarek – filozofijo in literaturo – kompleksnosti človeške duše. Potovanje, ki ju je po različnih poteh vodilo do razmišljanja o življenju kot o nukleusu eksistencializma, ki je pred njunim časom in ki se z vso močjo razširi v 20. stoletju. Moj položaj akademskega in neodvisnega misleca, rojenega v Mehiki, me v tej skromni analizi sili k poudarjanju nekaterih korespondenc, ugnezdenih v tem relativno začetnem eksistencializmu. Predstaviti želim nekaj vzporednic, ki temeljijo na sklepanju, kakor sta ga formulirala Dostojevski in Kierkegaard – vzporednice se pritičejo predvsem procesa krščanskega izboljšanja, primerjave nalog transmutacije polbožanskega značaja, kot je na primer Quetzalcóatl, katerega tisočletni izvor sega v obdobje Mezoamerike kot prvotne civilizacije.
Borut Ošlaj (SLO)
»To vem ob reki Hao«: Ādarśanajñāna ali o umetnosti spoznanja
V prispevku bo na ozadju izbranih zen budističnih, daoističnih, filozofskih in umetniških izhodišč ter tem fenomenološko razgrnjen specifični problem spoznanja kot forme človekovega potencialnega samoomejevanja in samoosvobajanja. Tak pristop bo narekoval tudi nekatere primerjave med azijskimi in evro-ameriškimi epistemološkimi modeli in dilemami (subjekt – objekt, noetično – konativno, simbolno – metasimbolno, …) ter nujnost njihove kritične presoje z vidika razsežnosti njihovih spoznavnih zmožnosti. Posebne pozornosti bo pri tem deležen »koncept« ādarśanajñāna kot ustvarjalno umetniškega načina spoznanja, ki v svoji radikalnosti, ki nikakor ni omejena le na zahodno tradicijo, spodkopava tradicionalne vzorce spoznanja in hkrati odpira brezna njegovih emancipatoričnih zmožnosti.
Milan Petkanič (SK)
Dostojevskega Legenda o velikem inkvizitorju skozi objektiv Kierkegaarda
V prispevku želim osvetliti nekaj presečišč med Legendo o velikem inkvizitorju Dostojevskega in Kierkegaardovim razmišljanjem. Legenda je vznemirljiva obramba Dostojevskega o svobodi človeškega duha. Tu Dostojevski, na podlagi izvirnih interpretacij treh skušnjav Jezusa Kristusa v puščavi, ponudi svojo razlago osnovnega stebra krščanske vere: svoboda. Po mnenju Dostojevskega, je ohranitev svobode upanja, ljubezni in človeškega duha ključni razlog, da se Kristus ni podredil nobeni od skušnjav. Dostojevski vse tri skušnjave – (1) kruh kot simbol materialne in zemeljske sreče, (2) čudež kot skušnjava neizpodbitnega dokaza in (3) skušnjava sekularne moči – povezuje s svobodo, upanjem, ljubeznijo in smislom. V študiji želim opozoriti na sorodnost med odzivi Kierkegaarda in Dostojevskega na omenjene polaritete. Podobno kot Dostojevski, tudi Kierkegaard postavlja svobodo, duha in smisel visoko nad srečo, tudi on poziva k svobodi vere, ko uvaja pojem »možnost prestopka« in tudi odločno razlikuje med sekularnostjo in svetostjo. Slednje počne celo do te mere, da ga pot vodi do temeljite, apolitične razlage krščanstva – na tej točki pa že lahko opažamo odmik od Dostojevskega.
Primož Repar (SLO)
Salighed, jurodivi in Knez Miškin: Dialog med Kierkegaardom in Dostojevskim
Dostojevski je eden najvplivnejših avtorjev na filozofski eksistencializem in pristno krščansko mišljenje. Knez Miškin je tipičen vzor eksistencialne figure, ki se napaja iz ideje, ki jo tvori pripoved romana Idiot. V njej se kaže ideja t. i. svetih norcev oziroma norosti za Kristusom kot vzora bogočloveškega, kot ga razvija pravoslavna miselnost v izrazu jurodivi. Na drugi strani Kierkegaard, ki izhaja iz sveta skandinavskega protestantizma svojo krščansko miselnost razvije okrog neprevedljive danske besede salighed, ki v pojmu osrečenosti kot temeljnega občutenja krščanske izpolnitve prinaša napetost med blaženostjo in blaznostjo kot občutenja nedojemljive, a enovite izpolnjenosti, ki jo v različnih kontekstih lahko poimenjujemo različno – od blaženosti, blagrovanosti, zveličanja, večne sreče ipd. V svoji temeljni napetosti pa se ta izraz močno približuje pravoslavni jurodivosti. V prispevku bom primerjal obe pojmovanji pri Kierkegaardu in Dostojevskem na način kot se odvije v romanu Idiot.
Darko Štrajn (SLO)
Dostojevski na filmu – barve adaptacij
Dostojevski je eden najvidnejših filmskih avtorjev. Število njegovih del kot literarnih predlog za celovečerne filme, televizijske filme in serije se bliža kar tristotim naslovom. Prišteti pa je treba še nepreštevne filme in televizijske produkcije, ki jemljejo samo posamezne motive iz njegove literature. Ne nazadnje, so njegove romane in novele ekranizirali v različnih nacionalnih kinematografijah. Kaj to pomeni ? Kje je vzrok za to izredno veliko popularnost Dostojevskega pri ustvarjalcih avdio-vizualnih del na vseh celinah sveta? Kaj vse to pomeni za sodobno široko razumevanje njegove literature in kako se vpisuje v teorije v okviru študij adaptacij? O tako kanoniziranem avtorju kot je Dostojevski je težko izrekati kritične vrednostne sodbe, kakršne si je še lahko dovolil Kafka. Pa vendar, je vprašanje o navideznosti “globine” njegove literature vseeno mogoče. Je na podlagi tvegane diagnoze bližine Dostojevskega obrazcem trivialne literature mogoče sklepati na visoko stopnjo primernosti te literature za filmsko adaptacijo ? Ali so posamezni filmi na podlagi, recimo, romanov Zločin in kazen, Idiot ali Bratje Karamazovi presegli predlogo? Odgovore na vsa ta vprašanja je treba iskati v teorijah, ki povezujejo film in filozofijo – še zlasti film in filozofijo Sørena Kierkegaarda.
Andrej Ule (SLO)
Pojem (ne)-sebstva v budizmu
Na kratko soočim budistični koncept sebstva kot procesa in pogojne resničnosti s konceptom substancialnega metafizičnega Sebstva v brahmanizmu in hinduizmu. Predstavljam Budovo kritiko in kritiko budističnih mislecev, kot je Nāgārjuna, ki zavračajo vse ideje metafizičnega Sebstva. Zanikajo idejo sebstva kot samo-bitnosti ali kot posestnika duševnih dejanj. Vendar ne zavračajo občutka sebstva. Dopuščajo čisti proces znanja (predvsem samospoznavanja) brez fiksnega predmeta ali posestnika znanja. Ta ideja je v globokem soglasju z nekaterimi zenovskimi zgodbami in paradoksi sebstvu in znanju. Menim, da substancialistični in procesni pogledi na sebstvo predstavljajo dva enako možni in omejeni obravnavi večnih človekovih vprašanj. Ležita na nasprotnih lokih istega »kroga« človeškega prizadevanja po doseganju temeljne Resnice in Smisla življenja, vendar jih ne morejo doseči. Morda pa jih lahko pokaže molk, podoben Budovemu.
Marko Uršič (SLO)
Pojmovanje in občutje narave v japonskem budizmu
V budizmu theravāda in nasploh v »malem vozu«, hinayāni, je narava prisotna predvsem na simbolni ravni: tako so npr. drevo, lotosov cvet, razni poganjki in ovijalke, nosorog, tiger, levje rjovenje itd. simbolni izrazi, metafore za budistična duhovna in etična sporočila. V budizmu»velikega voza«, v mahāyāni, zlasti v njenih kitajskih in japonskih variantah, se odnos do narave bistveno spremeni, verjetno tudi pod vplivom daoizma, v samem jedru nauka pa predvsem zaradi prepričanja o »identiteti« samsare in nirvane, tj., da sta svet in odrešitev »ista«. V kozmičnih pokrajinah Avatamsaka sutre sijoči svetovi bud in bodhisattev ne le žarijo v mavričnih barvah, temveč tudi zvenijo v čudovitih zvokih, dišijo z nebeškimi vonjavami itd. Dōgen, utemeljitelj japonskega sōtō zen budizma, piše o gorah, ki »hodijo«, in rekah, ki »stojijo« ipd., čudovite opise narave pa najdemo tudi v drugih smereh japonskega budizma (Kukai, Shinran idr.). Spremenjen odnos do narave se najlepše odraža v »klasični« haiku poeziji (Bashō, Buson, Issa), slikarstvu (Hokusai, Hiroshige) ter na prav poseben način v japonski vrtni umetnosti, kjer je narava subtilno prepletena s simbolnim jezikom budističnega izročila. – Ob koncu prispevka samo zastavljam tudi širše vprašanje, ali ni ravno v odnosu do narave bistvena razlika ne samo med budističnim »malim« in »velikim vozom«, temveč tudi med indijsko ter kitajsko in japonsko kulturo?
Sebastjan Vörös (SLO)
Vse je v plamenih: Budizem in eksistencialno-fenomenološka refleksija
Prispevek sestoji iz dveh delov. V prvem (krajšem) delu ponudim kritiko določenih sodobnih razumevanj budizma, zlasti budistične (čuječnostne) meditacije, v drugem (daljšem) pa predstavim alternativni pogled na slednjo skozi prizmo eksistencialno-fenomenološke analize. Kritična ost prispevka je v prvi vrsti naperjena proti pojmovanjem, ki kot srčiko budizma izpostavljajo (čuječnostno) meditacijo in nato slednjo opredelijo kot golo (brezmiselno in brezpredsodkovno) motrenje. V nasprotju s tem splošnim naziranjem bom sam zagovarjal tezo, da, prvič, je budistična meditativna praksa vseskozi vpeta v širši filozofski okvir, ki ji podeljuje usmeritev in smisel, in drugič, da v njej igra ključno vlogo refleksija. Osrednji del prispevka bo namenjen tematizaciji te refleksije, pri čemer se bom opiral na delo francoskega fenomenologa Maurica Merleau-Pontyja in njegov koncept “radikalne refleksije” (réflexion radicale), tj. refleksije, ki je vselej vpeta v predrefleksivno bivanjsko-doživljajsko ozadje, v katerem se porojeva in v katerega se vrača. Ta v doživljanjski krajini oz. “fenomenalnem polju” (champ phénomènal) ukoreninjena refleksija se od neukoreninjene razlikuje po tem, da poleg proučevanja izkustvenih predmetov - tega, v kar je naša zavest uperjena - izpostavlja pomembnost proučevanja (telesno-zaznavnega, implicitnega) horizonta, v katerem se mi ti predmeti dajejo. Kot taka omogoča radikalna refleksija v konkretnih življenjskih situacijah ovedenje, raziskovanje in naposled preseganje upiranju sopogojenosti med mano in svetom, kar je, kot bom trdil, osnova poželenja (taṇhā) in posledično trpljenja (dukkha).
Urša Zabukovec (SLO)
Dostojevski v Pentonvillu
Dostojevski vtise s svojega prvega potovanja po Evropi strne v manj znanem delu Zimski zapiski o poletnih vtisih (1862), ki bi ga žanrsko lahko opredelili kot filozofski potopis oziroma kulturno-antropološka reportaža. Dostojevski že v prvem poglavju nekako spotoma omeni, da si v Londonu ni ogledal katedrale sv. Pavla, »ker se mu je mudilo v Pentonville«. V zapisu bomo poskušali pokazati, da je motiv ječe, ki uvaja Zimske zapiske, za Dostojevskega pravzaprav metafora za Evropo ter mišljenje in življenje evropskega človeka. Pisatelj z opisi življenja v Londonu (kjer med drugim obišče svetovno razstavo znanosti in tehnologije) in Parizu pokaže, da se revolucionarni ideali »svobode, enakosti in bratstva« v Evropi niso udejanjili, in pojasni, zakaj se po njegovem mnenju niti ne morejo udejanjiti. Naravi zahodnega človeka, ki je zmožen ustvariti le »družbeno mravljišče«, zoperstavlja naravo ruskega človeka, ruskega kmeta, ki zahvaljujoč zakoreninjenosti v pravoslavnem krščanstvu lahko ustvariti obliko družbene organizacije, ki bo temeljila na duhovni, integralni povezanosti svobodnih osebnosti.
Neža Zajc (SLO)
Vprašanje svobode pri F. M. Dostojevskem in S. Kierkegaardu
Ob branju romanov F. M. Dostojevskega se mora bralec soočiti tudi z interpretacijo M. M. Bahtina, ki je kot bistveno značilnost literarnega uvida Dostojevskega opredelil izoblikovanje t.i. notranjega človeka, ki naj bi bilo povsem novo videnje in upodobitev v književnem besedilu. Vendar v delih Dostojevskega takšne besedne zveze ni mogoče najti. Pač pa je takšna opredelitev na moč sorodna pojmu S. Kierkegaarda, ki je s terminom »drugačen glas ali notranja svetloba« opisoval notranji glas kot osebni vodnik do samostojnosti, individualnosti ter dostop do končne osvoboditve. V relaciji do Platonovega 'daimona' se na ta način izkristalizira tudi Kierkegaardov odnos do krščanstva in vere nasploh. Ker se uresničuje prek zavesti o vesti, čuječnosti in naravnost meniške tihosti, se v mnogem naslavlja kot korelat notranjemu dialogu, kot ga zasledimo v romanih F. M. Dostojevskega. Celo več, t. i. indirektna komunikacija ter intrapersonalni dialog sta pravzaprav ključ do notranje svobode, ki pa se – tako pri Dostojevskem kot pri Kierkegaardu – uresničuje v terminih, ki so blizu asketski pobožnosti. Bistvena razlika je seveda v načinu izraza, ki je bistven za razumevanje obeh mislecev: pri Kierkegaardu je to – filozofski diskurz, pri Dostojevskem pa – literarno delo.
Bojan Žalec (SLO)
Umetnost in kultura kot resonanca
Avtor v prispevku pojasnjuje in dokazuje trditev, da je resonanca sestavni del umetnosti, pa naj gre za ustvarjanje, izvajanje ali recepcijo umetnosti, za kombinacijo naštetega itd. Struktura prispevka je naslednja: avtor najprej pojasni pojem resonance, ki ga uporablja v prispevku. Nato ga aplicira na umetnost in lepoto in predstavi analizo dogajanja resonance v umetnosti in kulturi, njene različne oblike, razsežnosti in smeri. Posebno pozornost posveti različnim vrstam nasprotja ali napetosti, ki so značilne za resonanco (v umetnosti). Med njimi lahko omenimo naslednje: doživljanje sreče na eni strani, in žalosti in hrepenenja na drugi; napetost med »glasom«, ki prihaja od znotraj in tistim, ki prihaja od zunaj; prisotnost resonance in njenega nasprotja, odtujenosti, v umetnosti. V zadnjem delu prispevka bo avtor predstavil nekatere implikacije razumevanja umetnosti kot resonance in njegovo pojasnjevalno kapaciteto (npr. razlikovanje med visoko in popularno kulturo) in pogled na resonanco z vidika postvarenja in instrumentalizacije. Od komponent referenčnega okvirja prispevka velja posebej izpostaviti delo Harmuta Rose, poleg njega pa bi lahko omenili še številne druge predstavnike raznolikega toka resonančne misli od preteklosti pa vse do sodobnega časa (Martin Buber, kritična teorija, Martin Heidegger, Charles Taylor in druge).